Nekajkrat se mi je že zgodilo, da sem zaradi t. i. jumbo plakatov skoraj zapeljal s ceste. Pa ne da bi me zmedla sama ekscesivna predimenzioniranost oglasnega prostora tik ob cesti, četudi je, priznam, za voznika moteča že sama po sebi. Tisto, kar me je vznemirilo, je bila neskončna neznanskost oglaševanega izdelka, v mojem primeru Palmersovih in Liscinih modrčkov s pritiklinami. Spomnim se, da sem v enem od teh nevšečnih primerov parkiral takoj, ko je bilo to mogoče in se peš odpravil nazaj, pred plakat, da si upodobljeno plastiko v miru ogledam (imam pač nekaj slabosti, priznam).
Res, razstavljena gospodična je bila naravnost ekscelentna, njeno lično oprsje, ki se je le diskretno skrivalo v satenastem modrčku, pa več kot popolno. Oblo, čvrsto in napeto, z rahlo prifrknjenima bradavičkama, ki sta, nepredstavljivo razsežni, neizprosno pritiskali ob gladko tkanino. Ko sem tako študiozno motril ta popolni primerek ženske anatomije in poskušal v mislih z njega olupiti ozki pas mehkega satena (obenem pa se delal, kot da čakam na avtobus …) mi je hitro postalo jasno, da poskušam nemogoče. Ne le zato, ker slik in fotografij pač ni mogoče slačiti, ampak predvsem zato, ker je bila gospodična očiten hibrid, izdelek posega s Photoshopom(Modifica foto) ali kakim podobnim digitalno-kozmetičnim programom(Modificare foto), ki morebitne pomanjkljivosti resničnega telesa mimogrede spremeni v nedosegljiv ideal. Poseg je, ob spretnem uporabniku digitalne kozmetike, (lahko) tako popoln, da ga s prostim očesom preprosto ni mogoče prepoznati. In če sem se ob poskusu mentalnega slačenja gospodične na plakatu sprva še tolažil z mislijo, da takšna popolnost in skladnost pač ni mogoča, da je in celo mora biti rezultat računalniškega posega v podobo mesenosti, sem se kaj kmalu pričel spraševati, kako naj pravzaprav vem, da je res tako. Namreč, tudi če bi ne bilo res, da je njena popolnost posledica foto-liftinga in foto-sukcije, kako naj to z gotovostjo vem, kako naj bom v to povsem prepričan?