Ljudske pravljice so zgodbe, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, ponavadi z ustnim izročilom. Pogosto skušajo izraziti življenjske resnice ali pojasniti stvari, ki se dogajajo v naravi.
Večina ljudskih pravljic vsebuje:
- Začetek z “Nekoč pred davnimi časi” ali “Za devetimi gorami in devetimi vodami”.
- Čarovnije in uroke
- Plemstvo (kralji, princese, ipd.)
- Zlobne junake (čarovnice, velikani…)
- Dobre junake, ki se jim ponavadi godi krivica.
- Srečen konec, kjer zmagajo dobri junaki in njihova dobra dela.
- Ponavadi se končajo z “…in živeli so srečno do konca svojih dni.”
Čeprav ima vsaka kultura in obdobje pravljice, ki jih smatra za svoje, je praktično v vseh zaslediti podobne teme, ki se ukvarjajo z osvetlitvijo življenjskih resnic in bistvenih človeških problemov.
Ljudske pravljice so zelo stare zgodbe, ki so se iz roda v rod prenašale stoletja, in nihče pravzaprav ne ve, kdo je bil originalni avtor. Tekom časa so se spreminjale, predvsem je v modernem času opaziti konkretno preobrazbo klasičnih ljudskih pravljic, ki ponavadi vsebujejo veliko krvi in nasilja, v bolj prijazne in politično korektne zgodbe.
Najsi bodo te zgodbe modernizirane ali ne, v večini primerov še zmeraj izžarevajo sporočilnost, ki zadeva odnos do življenja, in učijo – stare in mlade -, da življenje prinaša tudi nepredvidljive, težke trenutke, s katerimi se je potrebno tako ali drugače soočiti. Pomembno je, da zmeraj zmaga korajža, pamet in dobrota.