Imate kaj proti zaprtim prostorom? Bi vam bilo neprijetno, če bi bili zaprti v sobi s svojimi prijatelji in bi vam grozilo, da ne boste več prišli ven- razen, če rešite cel kup ugank in nalog, s pomočjo katerih boste vendarle našli ključ in izhod? Če ste odgovorili pritrdilno, potem escape room gotovo ni za vas. Prav tako ne, če vam je neprijetna vožnja na polnem avtobusu, če ne marate gneče v dvigalih, če si niti predstavljati ne morete, da bi šli za cel teden na jadranje s prijatelji in bili tako z njimi ujeti na majhni površini, ki ne nudi izhoda.
Ali pač?
Escape room (thekey.si) oziroma soba pobega ni zgolj soba, ki nudi igro, v kateri je potrebnega veliko sodelovanja, logičnega razmišljanja, sklepanja in reševanja ugank. Je tudi igra, v kateri je potrebno pokazati vsaj malo psihološke trdnosti. Kljub temu, da vsi vedo, da gre za igro, se marsikdo med njo namreč ne počuti dobro. Zavest, da so ujeti, jim nekoliko bolj načne živce, kot so pričakovali, in igra lahko tako postane še bolj napeta kot pri tistih, ki nimajo nobenih težav z zaprtostjo v manjše prostore.
Prav s takšno težavo sem se dolgo ukvarjala tudi sama. Že od malih nog sem imela težavo, kadar se mi je zdelo, da sem v prostoru, ki je zaprt in za moj okus premajhen, v njem pa več ljudi, kot bi mi bilo po volji. Ustvarila sem si svoj osebni prostor, neviden prostorček okoli sebe, ki sega toliko daleč, kolikor lahko iztegnem roke. In kadar je prišel kdo bliže, je bilo takoj hudo. Postala sem razdražljiva, počutila sem se ogroženo.
Mojemu fantu se je, ko sem mu na začetku zveze povedala, da naj »ne diha preblizu«, to seveda nekoliko nenavadno. Ko sva se bolje spoznala, pa je seveda lahko prišel bliže – a še vedno se mu je zdelo nenavadno, kako me ob živce spravljajo običajni bližnji stiki z ljudmi, predvsem s tujci. Na primer to, kako mi je zoprno iti v trgovino, ker je treba stati v vrsti za blagajno, in se stranka za mano postavi preblizu …
No, ker je to vedel, si ne morem predstavljati, od kod mu ideja, da me pelje v escape room. Če bi mi razkril, kam greva, bi gotovo ponorela, a tako je šlo za presenečenje. Zakaj? Ker je menil, da se mi bo zdela stvar zanimiva in bom morda premagala strah. No, tako je vsaj mislil. Ker so me po dvajsetih minutah morali iz sobe izpustiti. Pa ne zato, ker bi me zgrabila panika in bi začela noreti. Zato, ker sem takoj, ko je moja zavest dojela, kaj se dogaja, bruhala.
Kaj naj rečem, moj fant se je pošteno zamislil in rekel, da zdaj končno razume, da je moj strah resen in se ne bo več posmehoval, če me bo strah stati v vrsti v trgovini. V escape room pa me verjetno itak ne bodo več nikoli spustili.
https://www.youtube.com/watch?v=UjKJ61HF8dI
